Ko vodja nosi preveč: znaki, da sistem v podjetju ne deluje več dobro

V moji prvi fazi sodelovanj pogosto slišim isto izjavo direktorja: "Če grem za en teden, se vse ustavi." Povedano s tihim ponosom. Velikokrat pa tudi z globoko utrujenostjo.

Ko vodja nosi preveč, to ni znak odličnosti. Je znak, da sistem ne drži brez njega. Sistem je delovno okolje, ki bi moralo stati na dogovorih, procesih in jasnih vlogah. Če sloni na eni osebi, je to sistemsko tveganje.

Pet znakov, da vodja nosi preveč

1. Operativne odločitve potujejo navzgor in se vračajo pozno.
2. Sestanki brez vodje se ne zgodijo ali se zgodijo brez sklepov.
3. Vodja ima 200 nepreveritih e-pošt in se boji odpreti poštni predal.
4. Ekipa čaka, ker ne ve, ali je odločitev že padla ali ne.
5. Nihče drug ne ve, kaj je "naslednji pomembni projekt".

Kako smo sploh prišli do sem

Običajno ne kot posledica napake, temveč kot posledica uspeha. Podjetje je zraslo, vodja je reševal, sistem je komaj dohajal. Nekje med drugim in tretjim letom rasti se je zgodila neopazna zamuda: ni bilo več časa, da se zgradi operativni sistem, ker je bilo treba delo narediti.

In tako je vodja postal operativni motor, ne strateški direktor.

Kaj se zgodi, ko vodja začne razbremenjevati

Najprej pride odpor ekipe. "Ampak vi ste to delali hitreje." Res je. Ker sistem ni bil pripravljen, da nekdo drug to naredi.

Potem pride prvi tihi uspeh. Odločitev, ki je bila doslej odložena tri dni, padne v enem dnevu in brez vodje. Ekipa opazi, da lahko. Vodja opazi, da ima prostor, ki ga ni imel pet let.

V tretjem mesecu pogosto slišim: "Prvič po letih sem imel vikend brez telefona."

Zakaj to ni coaching, ampak strukturno delo

Motivacijski coaching vodji pove, da lahko "delegira bolje". To je res, a premalo. Strukturno delo pa spremeni tri stvari hkrati:

• katere odločitve pripadajo komu (vloge)
• kako se informacije širijo (proces)
• kaj se smatra za "dokončano" (dogovor)

Ko teh treh stvari ni, je delegiranje nemogoče, tudi z najboljšo namero.

In šele ko so te tri stvari urejene, vodja dobi nazaj nekaj, kar je izgubil nekje med drugim in tretjim letom rasti: perspektivo.